Po naših nastopih na dvodnevnem Festivalu Pekarne Mišmaš, za katere smo se prav vsi zares potrudili, smo se z navdušenjem podali na celodnevno ekskurzijo v Dinarsko-kraške pokrajine.  

Mimogrede smo se ustavili na Rašici, ki je rojstni kraj začetnika slovenske besede, Primoža Trubarja. Vmes nam je učiteljica Mateja Jere Grmek bogatila vožnjo z dodatnimi informacijami in zanimivostmi. Pot smo nadaljevali do Muzeja Cerkniškega jezera, jezerskega hrama Kebe. Cerknica je obdana z Bloško planoto, Javorniki, Hrušico, Slivnico. Pod kozolcem smo na suhem pomalicali in si na zvočno-slikovni tabli ogledali 100 pogostih ptic, ki jih je videti na tem območju. Ko smo ugotovili, da gumbi zraven slike služijo njihovemu oglašanju, smo lahko prisluhnili njihovim spevom. Kormoran, bobnarica, ponirek, škurh, kosec … Ali poznate katero izmed njih? Gospod Vekoslav Kebe nam je v narečju povedal vse o polnjenju Cerkniškega jezera: lahko se napolni v 2 do 3 dneh, lahko pa tudi v 24 urah. To smo si lahko ogledali tudi na njegovi maketi. Mi, petarji, sedaj že vemo, kaj pomenijo izrazi, kot so požiralnik, ponor, bruhalnik, estavela, ponikalnica. Najbolj pa smo si zapomnili legendo o njegovem nastanku, saj so ljubezenske zgodbe, hočeš nočeš, vedno še posebej zanimive. 

Vmes so nam z vremenom zagodle čarovnice s Slivnice, zato smo morali načrte prilagajati. Ko je sonce pokukalo izza oblakov, smo napolnili 2 voza, lojtrnika, in se odpeljali po poti mimo Cerkniškega jezera. A ker čarovnicam ni bilo všeč, so nad nas poslale dež. Mislite, da nas je motil? Z dežnikov smo ustvarili most in bili lepo na suhem. Edino voznik lojtrnika se nam je smilil, ker ga je malo zmočilo. V Jezerskem hramu smo si ogledali še kratek film o jezeru v letnih časih. Pokazali so nam plohke: lesena podlaga z jermenom, kamor je človek vtaknil čevelj, in že je bil pripravljen za spust po snegu in ledu.  

Kljub temu, da so nekateri otroci že obiskali Postojnsko jamo, ki je naša največja turistična atrakcija, nas jamski sistem redko pusti ravnodušne. Kapniki, stalagmiti, stalaktiti, stalagmati in različne skulpture, za katere smo ugotavljali, na kaj nas spominjajo, smo z veseljem pogledali.  

Povedali so nam (žal ne v Postojnski jami), da je v naši državi okrog 15 000 jam, ki so vpisane v kataster, vsako leto pa jih odkrijejo še okoli 200. Ali je še koga prešinila misel, da živimo na podlagi, ki spominja na švicarski sir?  

Zapisala: Nika Bracovič Blatnik 

Foto: Nika Bracovič Blatnik, Mateja Jere Grmek 

V mesecu maju je potekala 2. zbiralna akcija odpadnega papirja v tem šolskem letu. Skupaj smo zbrali  6.350 kilogramov papirja in s tem šolski sklad obogatili s 652,04 €.

Hvala vsem, ki ste sodelovali v zbiralni akciji. Zahvala gre tudi učencem, ki so prostovoljno priskočili na pomoč pri zlaganju papirja: Vidu Blatniku, Otonu Koščaku, Aljažu Mišmašu, Lovrencu Tratarju, Luki Perku, Matiji Rojcu in Rebeki Hočevar.

Se ponovno vidimo naslednje šolsko leto.

Erika Smrke

Na slikarsko delavnico, ki se je v sredo, 8. 5. 2024, odvila na Podružnični šoli Krka, sem povabila ustvarjalko Klaudijo Košenina. Ustvarjalni duh je zaživel, ko so se mlade ustvarjalke pod njenim vodstvom podale na raziskovanje sveta vodenk. Delavnica je bila strukturirana tako, da je omogočala razvoj kreativnosti in individualnega izraza. Klaudija je svoje znanje delila s popolno predanostjo in toplino, tako da so mlade umetnice, navdušene nad Klaudijinim vodenjem, ustvarile čudovite izdelke, ki so razveselili njihova srca in trenutno krasijo šolske prostore s svojo lepoto.

Zapisala: Katja Godec

Fotografije: Katja Godec

Na deževno četrtkovo jutro smo se četrtošolci odpravili na grad Bogenšperk. Pričakal nas je Jurij, hlapec Janeza Vajkarda Valvasorja, in nas s svojim zanimivim vodenjem popeljal v preteklost. Naučili smo se veliko o grajskemu vsakdanu ter o tem kaj pomeni biti vitez ali dvorna dama. Ogled smo popestrili tudi z igranjem glasbil.

Zapisala: Katja Godec

Fotografije: Katja Godec

Na Podružnični šoli Krka so nas v sredo, 17. 4. 2024, obiskale različne reševalne enote. Predstavitev reševalnih enot so se udeležili učenci 1. razreda OŠ Zagradec. Svoje delo so predstavili vojakinji, policista, reševalki in gasilca. Učenci so se naučili rokovati z različnimi pripomočki, spoznavali njihovo opremo in tudi vozila. Z zanimanjem so postavljali različna vprašanja in ugotovili smo, da bomo v prihodnje imeli veliko vojakov, gasilcev, zdravstvenih delavcev in tudi policistov.

Zahvaljujemo se vsem udeležencem, ki so nam pripravili sproščeno in poučno dopoldne. Zahvala gre PGD Krka, ZD Ivančna Gorica, Enoti za elektronsko bojevanje Grosuplje in Policijski postaji Grosuplje.

Hladno aprilsko vreme je krške učence v torek, 9. 4. 2024, pognalo v hitro hojo proti vzletišču nad Krko. Med pogovorom, petjem in opazovanjem prebujajoče se narave so nas noge hitro ponesle na vrh, kjer se nam je odprl razgled na celotno krško dolino. S pogledi smo iskali našo šolo pa strehe naših domov, ugotavljali, kako majhni so avtomobili in še manjši ljudje, ki jih vidimo v dolini.

Z veseljem smo pojedli sendviče in se posladkali s priboljškom. Za piko na i pa je izza oblakov posijalo še toplo spomladansko sonce in nas s svojimi žarki božalo na poti proti šoli.

Zapisala: Maruša Pust

8. 3. 2024 in 15. 3. 2024 – na oba datuma so nas obiskale gospe iz skupine Pridne krške roke, ki deluje v okviru Turističnega društva Krka. V okviru ur gospodinjstva so z učenci delile svoje obširno praktično znanje o kvačkanju. Pred začetkom so učence razdelile v skupine glede na njihovo predznanje o delu z volno. Zapolnili so vse tri skupine, saj je bilo njihovo znanje različno. Nekateri so se prvič seznanili, drugi so imeli nekaj malega predznanja, tretji pa so imeli za sabo že kar nekaj »kilometrine« prekvačkanih izdelkov.  

Pod budnimi očesi ge. Danice, ge. Milke in ge. Dragice so izpod rok učencev nastajali lepi in individualni izdelki, ki danes krasijo stene šolske učilnice.  

Poleg drugih lastnosti nas odlikuje tudi karakterna različnost – če je bilo med tednom premalo vaje, jim tudi delo ni šlo. Vendar, kot je zapisal Josip Jurčič v svoji Beležnici: »Ne sme biti vsak dan nedelja. Kdor ima zmerom dobro, nima nikoli dobrega. Ne zmerom hribe, tudi doline moramo videti.« 

S tem se kalimo, oblikujemo in odraščamo.  

Hvala Pridnim krškim rokam – gospe Danici, Dragici in Milki, za njihov čas, pomoč in pripravljenost.  

Zapisala: Nika Bracovič Blatnik 

Na dan po slovenskem kulturnem prazniku, ki je namenjen našemu velikanu slovenske književnosti, Francetu Prešrnu, smo se odpravili na obisk Narodnega muzeja v Ljubljani.

Ob vstopu nam je pogled odtaval na prečudovite freske na stropu. Upodobljeni so bili Žiga Herberstein, Žiga Zois, Valentin Vodnik in nam dobro poznani Janez Vajkard Valvasor.

Sedeli smo pod 20 000 let starim okostjem mamuta, ki je bilo črne barve oziroma barve zemlje. Izvedeli smo, da je take barve zaradi prodiranja mineralov iz zemlje v kosti. Mamuti so si v ledeni dobi z okli pomagali odmetavati sneg. Njegova 1 meter dolga dlaka je zadrževala toploto, povoščenost dlak pa je preprečevala dostop vode do njegovega živalskega telesa. Je edini tako dobro ohranjen mamut v Evropi.

Ko smo se pomikali naprej, so se iz steklene vitrine lesketali minerali najrazličnejših barv, med drugim tudi srebro, živo srebro, zlato.

Čudili smo se dolgemu drevaku. Vodička nam je povedala, da v vitrini vladajo zahtevni pogoji z ravno pravo stopnjo vlažnosti, ki preprečuje hitro razpadanje lesa. Prisluhnili smo zvokom neandertalčeve piščali in si jo tudi ogledali. Šli smo mimo posod, ki so pripadale koliščarjem.

V živo smo občudovali zlata našitka, ki sta najstarejša zlata predmeta na našem ozemlju. Našli so ju v bližini Blejskega jezera. Ponosno smo si ogledovali najdbe iz Vira pri Stični. Nismo si predstavljali, da so tako bogato najdbo arheologi izkopavali v naši neposredni bližini. Vaška situla je bila v živo še lepša kot na slikah. Snov, ki smo se jo učili pri pouku, smo povezovali z videnimi predmeti in poskrbeli, da bo naša zapomnitev kar se da trajna. O rimskem času so pričali različni spomeniki, mejniki mest, meči, kip Emonca. Vodička je prostovoljca Sama oblekla v znano rimsko oblačilo – togo. Komaj smo čakali na ogled čisto prave mumije in povonjali sredstvo za balzamiranje. Kako zanimiva je zgodovina!

Zapisala: Nika Bracovič Blatnik

Foto: Mateja Jere Grmek, Nika Bracovič Blatnik

V čast našemu največjemu pesniku Francetu Prešernu smo tudi na PŠ Krka pripravili krajši kulturni program in počastili spomin nanj.

Na začetku nas je nagovorila vodja podružnice, učiteljica Tončka. Nato pa nam je petošolec Vane predstavil Prešernovo življenje in nekaj njegovih najbolj znanih del.

Nastopile so še drugošolke in pevski zbor.

Za konec pa smo v en glas in s ponosom zapeli slovensko himno.

Zapisala: Maruša Pust

Fotografije: Nadja Jankovič Fortuna, Maruša Pust

Na mrzlo soboto, 27. 1. 2024, smo se učenci OŠ Zagradec z našimi učiteljicami začeli zbirati pred matično šolo in podružnico na Krki. Veseli in polni pričakovanj smo na avtobus spakirali tudi sanke in se pripravili na vožnjo do čudovite Gorenjske.

Ustavili smo se malo ven iz Kranjske Gore, pri jezeru Jasna, kjer smo parkirali avtobus in vzeli sani. Odpravili smo se proti našemu cilju – koči v Krnici, ki leži na 1113 metrov nadmorske višine.

Koča se nahaja v osrčju alpske doline Krnica. Pot do koče je nezahtevna, zasnežena pa je primerna tudi za sankanje. Med potjo smo opazovali lepo okolico, visoke okoliške gore in reko Pišnico, ki se je spuščala po slapovih. Zadnji del poti se je strmo dvignil. Čeprav smo bili že prijetno utrujeni, smo se tolažili z mislijo, da se bomo nazaj grede spuščali s sanmi. 😊

Pri koči smo si privoščili malico iz nahrbtnikov in se malo poigrali na snegu. Sledil je spust s sanmi in med gorami so se slišali veseli vzkliki zagraških učencev.
Vsega lepega je enkrat konec. Tako se je zaključil tudi naš sankaški pohod.

Uživali smo in komaj že čakamo naslednje druženje. Zahvala tudi vsem vodnikom PD Polž, ki so nas spremljali! 😊

Zapisala: Maruša Pust