V sredo, 28. februarja 2024, je Osnovna šola Zagradec premierno gostila četrtfinale državnega prvenstva v odbojki za starejše dečke. Poleg odbojkarske ekipe naše šole sta bili v četrtfinale uvrščeni še ekipi Osnovne šole Kanal in Osnovne šole Antona Ukmarja iz Kopra.

Po odpeti slovenski himni učenke Neže Zajc in nagovoru ravnateljice Barbare Maver je gledalce v šolski telovadnici dodatno ogrela plesna skupina Vision Dance Team.

Prvo od treh tekem v tem dnevu so odigrali zagraški fantje, in sicer proti odbojkarjem OŠ Antona Ukmarja. Naša ekipa je prikazala odlično igro, močni servisi, v kombinaciji z dobro organizirano igro, so bili recept za uspeh. Glasni domači navijači so poskrbeli za dodatno spodbudo in fantom dali še več zaleta. Tekmo je tako dobila domača ekipa z 2 : 0.

Naslednja tekma med gostujočima ekipama se je izkazala za bolj napeto, saj je proti koncu prvega seta prišlo do težje poškodbe igralca iz ekipe OŠ Kanal, ki z igro ni mogel nadaljevati. Kljub temu, da v ekipi niso imeli ustrezne zamenjave, so nadaljevali z igro in tako je po točkah OŠ Kanal tekmo dobila z 2 : 0. 

Na tretji tekmi so bili ponovno na parketu naši fantje, ki so se sedaj pomerili še z OŠ Kanal. Prvi set je bil zelo izenačen, a se je na veliko žalost vseh v dvorani zaključil s točko prednosti za nasprotnike. V drugem setu je naša ekipa začela zaostajati in na koncu klonila pred močnejšim tekmecem.

A prava drama se je začela odvijati šele po odigranih vseh tekmah. Izkazalo se je, da je pri menjavi poškodovanega igralca z OŠ Kanal prišlo do napake. Tako je bil uraden končni vrstni red sledeč: na prvem mestu je pristala OŠ Antona Ukmarja iz Kopra, na drugem mestu je bila naša šola, šele na tretjem pa zmagovalci obeh tekem po dobljenih točkah – ekipa OŠ Kanal. Za najuspešnejšega igralca turnirja je bil izbran Maj Mugerli z OŠ Kanal.

Skupaj s svojimi športnimi pedagogi sta se ekipi OŠ Antona Ukmarja in OŠ Zagradec odločili, da se nastopu v polfinalu odpovesta in tako je v polfinale napredovala ekipa OŠ Kanal, ki je v tem četrtfinalu prikazala najboljšo igro.

Učitelj Bogdan Vrhovec, trener ekipe OŠ Zagradec, je po tekmi povedal: »Imeli smo vrhunski športni dogodek, zmagala je odbojka. Ponosen sem, da smo dali vse od sebe. Zmagovalni ekipi želimo uspešno tekmovanje naprej. Vse čestitke nasprotnikom za zmago. Vse čestitke in pohvale navijačem, da so v športnem duhu podpirali našo ekipo.«

Mi pa pravimo takole: »Naši fantje in trener, ponosni smo nad vašo požrtvovalnostjo in kvaliteto igre. Nadaljujte tako srčno še naprej in uspeh je zagotovljen. Veselimo se naslednjih zanimivih tekem.«

Učenci in učenke šolskega novinarstva

V knjižnici Ivančna Gorica je ponovno odprta razstava otroških likovnih del naših učencev. Na likovni razstavi sodelujejo učenci OŠ Stična, PŠ Višnja Gora in OŠ Zagradec. Učenci devetih razredov razstavljajo risbe , ki predstavljajo linearno perspektivo, prikaz prostora na ploskvi. Upodobili so stavbe mestne ulice po domišljiji. Učenci sedmih in osmih razredov razstavljajo grafike. V črno-beli tehniki linoreza prikazujejo portret pisatelja Ivana Cankarja. Barvni linorezi pa prikazujejo živalski motiv. Učenci PŠ Višnja Gora razstavljajo slikarska dela, ki predstavljajo jesen v barvah jesenskega listja. Mentorja likovnih del sta učitelja Luka Gluvić in Anka Švigelj Koželj. Razstava je na ogled do 15.aprila 2024.

 Anka Švigelj Koželj 

V sredo, 7. 2. 2024 smo v šolski knjižnici gostili pisatelja iz Gabrovke Matjaža Marinčka, ki nam je predstavil svoj prvenec Medgalaktične pripovedke. Čeprav je sam avtor omenil, da so ciljna publika te knjige odrasli, so zgodbam z veseljem prisluhnili tudi učenci 5. razreda matične šole. Morda niso razumeli vseh subtilnih pomenov, ki jih lahko v knjigi najdejo odrasli, so pa z ilustracijami,  s katerimi so okrasili prireditveni prostor (učilnico v knjižnici), pokazali, da so zgodbe doživeli na svoj, izviren in kreativen način ter da jih je učiteljica Mateja Jere Grmek uspešno popeljala v znanstvenofantastični svet Medgalaktičnih pripovedk. Pisatelj je bil nad ilustracijami navdušen, vesoljci iz zgodb so bili tako nazorno in plastično prikazani, da je lahko prepoznal, iz katerih poglavij so. Povedal nam je tudi, da je zbirka Medgalaktične pripovedke nominirana za nagrado Maruše Krese za najboljšo kratkoprozno zbirko.  

Gospod Marinček je učencem z veseljem odgovarjal na vsa njihova vprašanja o knjigi, pa tudi o pisateljevanju in mnogih stvareh, ki so potrebne pred izidom knjige. Na vprašanje, kako je izbiral naslove poglavij, je poudaril, da mora biti naslov vedno tak, da zbudi zanimanje. Njegov predlog sem upoštevala tudi pri prispevku, saj je rekel, da če bi napisali članek o današnjem dogodku, bi verjetno več zanimanja zbudili z naslovom »Vesoljci v šolski knjižnici« kot pa z bolj vsakdanjim »Srečanje s pisateljem v šolski knjižnici«.  

Po pogovoru je sledil odmor s piškoti in čajem. Učenci so morali po odmoru na šolski avtobus, odrasli gostje pa smo nadaljevali pogovor s pisateljem in se pogovarjali o naših doživljanjih Medgalaktičnih pripovedk. Pogovor je kar prehitro minil, zato smo se poslovili z upanjem, da pisatelj nadaljuje s svojim ustvarjanjem in da se ponovno srečamo ob njegovi novi knjigi.

Branka Lah

Na dan po slovenskem kulturnem prazniku, ki je namenjen našemu velikanu slovenske književnosti, Francetu Prešrnu, smo se odpravili na obisk Narodnega muzeja v Ljubljani.

Ob vstopu nam je pogled odtaval na prečudovite freske na stropu. Upodobljeni so bili Žiga Herberstein, Žiga Zois, Valentin Vodnik in nam dobro poznani Janez Vajkard Valvasor.

Sedeli smo pod 20 000 let starim okostjem mamuta, ki je bilo črne barve oziroma barve zemlje. Izvedeli smo, da je take barve zaradi prodiranja mineralov iz zemlje v kosti. Mamuti so si v ledeni dobi z okli pomagali odmetavati sneg. Njegova 1 meter dolga dlaka je zadrževala toploto, povoščenost dlak pa je preprečevala dostop vode do njegovega živalskega telesa. Je edini tako dobro ohranjen mamut v Evropi.

Ko smo se pomikali naprej, so se iz steklene vitrine lesketali minerali najrazličnejših barv, med drugim tudi srebro, živo srebro, zlato.

Čudili smo se dolgemu drevaku. Vodička nam je povedala, da v vitrini vladajo zahtevni pogoji z ravno pravo stopnjo vlažnosti, ki preprečuje hitro razpadanje lesa. Prisluhnili smo zvokom neandertalčeve piščali in si jo tudi ogledali. Šli smo mimo posod, ki so pripadale koliščarjem.

V živo smo občudovali zlata našitka, ki sta najstarejša zlata predmeta na našem ozemlju. Našli so ju v bližini Blejskega jezera. Ponosno smo si ogledovali najdbe iz Vira pri Stični. Nismo si predstavljali, da so tako bogato najdbo arheologi izkopavali v naši neposredni bližini. Vaška situla je bila v živo še lepša kot na slikah. Snov, ki smo se jo učili pri pouku, smo povezovali z videnimi predmeti in poskrbeli, da bo naša zapomnitev kar se da trajna. O rimskem času so pričali različni spomeniki, mejniki mest, meči, kip Emonca. Vodička je prostovoljca Sama oblekla v znano rimsko oblačilo – togo. Komaj smo čakali na ogled čisto prave mumije in povonjali sredstvo za balzamiranje. Kako zanimiva je zgodovina!

Zapisala: Nika Bracovič Blatnik

Foto: Mateja Jere Grmek, Nika Bracovič Blatnik

V čast našemu največjemu pesniku Francetu Prešernu smo tudi na PŠ Krka pripravili krajši kulturni program in počastili spomin nanj.

Na začetku nas je nagovorila vodja podružnice, učiteljica Tončka. Nato pa nam je petošolec Vane predstavil Prešernovo življenje in nekaj njegovih najbolj znanih del.

Nastopile so še drugošolke in pevski zbor.

Za konec pa smo v en glas in s ponosom zapeli slovensko himno.

Zapisala: Maruša Pust

Fotografije: Nadja Jankovič Fortuna, Maruša Pust

Po prihodu v Lucijo smo pojedli malico in se namestitli po sobah. Nato smo pojedli odlično kosilo in se urili v streljanju z lokom in igrah z žogo.

Drugi dan se je žal prevesil tudi v drugo polovico prekratke šole v naravi. Po zajtrku smo se sprehodili skozi Portorož in spoznavali njegove turistične značilnosti. Popoldne smo spoznavali značilnosti primorske pokrajine, zvečer pa odigrali še zadnje družabne igre ob podlagi pribljubljene glasbe.

Tretji dan smo po zajtrku pospravili sobe in si spakirali stvari. Pred kosilom pa smo se odpreavili še na pustolovščino v Sečoveljske soline. Ena skupina je odšla tja peš, druga pa s kanuji. V Solinah smo se srečali in se zamenjali tako, da smo lahko vsi ‘pluli’ po našem morju.