Na dan po slovenskem kulturnem prazniku, ki je namenjen našemu velikanu slovenske književnosti, Francetu Prešrnu, smo se odpravili na obisk Narodnega muzeja v Ljubljani.
Ob vstopu nam je pogled odtaval na prečudovite freske na stropu. Upodobljeni so bili Žiga Herberstein, Žiga Zois, Valentin Vodnik in nam dobro poznani Janez Vajkard Valvasor.
Sedeli smo pod 20 000 let starim okostjem mamuta, ki je bilo črne barve oziroma barve zemlje. Izvedeli smo, da je take barve zaradi prodiranja mineralov iz zemlje v kosti. Mamuti so si v ledeni dobi z okli pomagali odmetavati sneg. Njegova 1 meter dolga dlaka je zadrževala toploto, povoščenost dlak pa je preprečevala dostop vode do njegovega živalskega telesa. Je edini tako dobro ohranjen mamut v Evropi.
Ko smo se pomikali naprej, so se iz steklene vitrine lesketali minerali najrazličnejših barv, med drugim tudi srebro, živo srebro, zlato.
Čudili smo se dolgemu drevaku. Vodička nam je povedala, da v vitrini vladajo zahtevni pogoji z ravno pravo stopnjo vlažnosti, ki preprečuje hitro razpadanje lesa. Prisluhnili smo zvokom neandertalčeve piščali in si jo tudi ogledali. Šli smo mimo posod, ki so pripadale koliščarjem.
V živo smo občudovali zlata našitka, ki sta najstarejša zlata predmeta na našem ozemlju. Našli so ju v bližini Blejskega jezera. Ponosno smo si ogledovali najdbe iz Vira pri Stični. Nismo si predstavljali, da so tako bogato najdbo arheologi izkopavali v naši neposredni bližini. Vaška situla je bila v živo še lepša kot na slikah. Snov, ki smo se jo učili pri pouku, smo povezovali z videnimi predmeti in poskrbeli, da bo naša zapomnitev kar se da trajna. O rimskem času so pričali različni spomeniki, mejniki mest, meči, kip Emonca. Vodička je prostovoljca Sama oblekla v znano rimsko oblačilo – togo. Komaj smo čakali na ogled čisto prave mumije in povonjali sredstvo za balzamiranje. Kako zanimiva je zgodovina!
Zapisala: Nika Bracovič Blatnik
Foto: Mateja Jere Grmek, Nika Bracovič Blatnik